Sedem scenarijev, ki bi se lahko zgodili, če ZDA napadejo Iran

Potem ko je ameriški predsednik Donald Trump pred dvema tednoma iranskim protirežimskim protestnikom sporočil, da je "pomoč na poti", ZDA počasi, a vztrajno povečujejo svojo vojaško prisotnost v regiji.

Potem ko so Združene države Amerike junija z več kot sto letali napadle iranske jedrske objekte, je nedavna Trumpova objava na družbenem omrežju Truth Social namignila na možnost novega napada, saj je Iranu zagrozil, da bo, če ne pristane na dogovor o omejitvi svojega jedrskega programa, "naslednji napad še hujši".

"Velikanska armada se približuje Iranu," je v objavi zapisal Trump in dodal, da je tako kot v operaciji v Venezueli, ko so ameriške sile zajele tamkajšnjega predsednika Nicolasa Madura, "pripravljena, voljna in sposobna hitro izpolniti svojo misijo, po potrebi tudi s hitrostjo in nasiljem". Iran je znova pozval k pogajanjem, ob tem pa opozoril, da se "čas izteka".

Medtem ko so morebitne tarče večinoma predvidljive, pa izid napada ni.

Kakšni so torej možni scenariji, če ne pride do dogovora s Teheranom in se Trump odloči ukazati napad ameriških sil? BBC navaja sedem najbolj možnih.

Ciljani napadi z minimalnim številom civilnih žrtev, prehod v demokracijo

Ameriške zračne in pomorske sile izvedejo omejene, natančne napade na vojaške baze Iranske revolucionarne garde (IRGC) in baze enot Basidž – paravojaških sil pod nadzorom IRGC – ter na mesta za izstreljevanje in skladiščenje balističnih raket in iranske jedrske objekte.

Že oslabljeni režim je strmoglavljen, nato pa sledi prehod v demokracijo, v kateri se Iran znova pridruži svetovni skupnosti.

To je izjemno optimističen scenarij. Zahodne vojaške intervencije v denimo Iraku in Libiji gladkega prehoda v demokracijo niso prinesle. Čeprav sta se režima zrušila, so sledila leta kaosa in prelivanja krvi. Sirija, ki je svojo revolucijo izpeljala sama, brez vojaške podpore Zahoda, ko je leta 2024 odstavila predsednika Bašarja al Asada, se je za zdaj odrezala bolje.

Režim preživi, vendar ublaži svojo politiko

Ta model, ki ga BBC poimenuje "venezuelski model", predvideva, da hitra in močna ameriška akcija pusti režim na oblasti, a ga prisili k spremembam politike.

V iranskem primeru bi to pomenilo, da Islamska republika preživi – kar številnih Irancev ne bi zadovoljilo –, a da bi morala zmanjšati podporo zavezniškim milicam po Bližnjem vzhodu, ustaviti ali omejiti svoj jedrski in balistični program ter omiliti zatiranje protestov.

Tudi ta scenarij se ne zdi precej verjeten: vodstvo Islamske republike ostaja neomajno in odporno proti spremembam že 47 let.

Režim se zruši, oblast prevzame vojska

Mnogi menijo, da je to najbolj verjeten izid.

Čeprav je režim med prebivalci očitno nepriljubljen in ga vsak val protestov dodatno oslabi, še vedno obstaja obsežen in vsestranski varnostni aparat, ki ima velike koristi od ohranjanja obstoječega stanja.

Glavni razlog, da protesti do zdaj niso uspeli strmoglaviti oblasti, je ta, da ni prišlo do pomembnih prestopov na njihovo stran, hkrati pa so oblasti pripravljene uporabiti neomejeno silo in brutalnost, da ostanejo na oblasti.

V zmedi po ameriških napadih bi se lahko zgodilo, da Iran prevzame trdna vojaška oblast, v veliki meri sestavljena iz kadrov IRGC.

Iran odgovori z napadi na ameriške sile in sosede

Iran je obljubil, da se bo maščeval za vsak ameriški napad. Čeprav se ne more kosati z močjo ameriške mornarice in letalstva, pa lahko udari z balističnimi raketami in droni.

Ameriške baze so razpršene ob arabski strani Perzijskega zaliva, zlasti v Bahrajnu in Katarju. Iran pa bi lahko, če bi se odločil za to, ciljal tudi ključno infrastrukturo drugih držav, ki jih vidi kot sostorilke v ameriškem napadu, na primer Jordanijo.

Zato so zalivske arabske države – vse ameriške zaveznice – trenutno izjemno tesnobne, saj se bojijo, da bodo tudi same čutile neželene posledice ameriške vojaške akcije.

Iran se maščuje z miniranjem Perzijskega zaliva

To je že dolgo ena glavnih groženj svetovni pomorski trgovini in oskrbi z nafto, ki izhaja še iz časov vojne med Iranom in Irakom v 80. letih prejšnjega stoletja, ko je Iran dejansko miniral pomorske poti, britanska mornarica pa je pomagala pri razminiranju.

Hormuška ožina med Iranom in Omanom je ključno ozko grlo. Vsako leto jo prečka skoraj 20 odstotkov svetovnega izvoza utekočinjenega zemeljskega plina in med 20 in 25 odstotkov svetovne trgovine z nafto in naftnimi derivati.

Iran je že izvajal vaje za hitro postavljanje morskih min. Če bi to dejansko storil, bi to neizogibno vplivalo na svetovno trgovino in cene nafte.

Iran potopi ameriško vojno ladjo

Iran bi lahko izvedel napad, ki bi preobremenil ameriške sile. Hkrati bi v napad na enega ali več ciljev poslali toliko brezpilotnih letalnikov in hitrih torpednih čolnov, da celo izjemno sofisticirana obramba ameriške mornarice vseh ne bi mogla pravočasno prestreči.

Iranska mornarica večino svojega urjenja namenja nekonvencionalnemu ali "asimetričnemu" bojevanju, saj išče načine, kako obiti tehnične prednosti glavnega nasprotnika, pete flote ameriške mornarice.

Potopitev ameriške vojne ladje z morebitnim zajetjem preživelih članov posadke bi bila ogromno ponižanje za ZDA.

Režim se zruši, sledi kaos

To je zelo resna nevarnost in eden glavnih razlogov za zaskrbljenost sosed, kot sta Katar in Savdska Arabija.

Poleg možnosti državljanske vojne – kot so jo doživele Sirija, Jemen in Libija – obstaja tudi nevarnost, da bi v kaosu in zmedi etnične napetosti prerasle v oborožene spopade, saj bi Kurdi, Beludži in druge manjšine poskušali zaščititi svoje skupnosti sredi splošnega vakuuma oblasti.

Velik del Bližnjega vzhoda bi se nedvomno razveselil konca Islamske republike – še posebej Izrael, ki je že zadal težke udarce iranskim zaveznikom po regiji in se počuti ogroženega zaradi domnevnega iranskega jedrskega programa.

A nihče si ne želi, da bi največja država na Bližnjem vzhodu po številu prebivalcev – v Iranu živi okoli 93 milijonov ljudi – zdrsnila v kaos, saj bi to sprožilo humanitarno in begunsko krizo.